MC21 - Sibil Slejko

 Sibil Slejko - Inštruktor jahanja in fotografinja konj

sibil slejko

1. Prva asociacija na »Sibil Slejko«

Prva konj, druga konji, tretja konjeniško….. in zadnja konj, ha ha…

2. Kateremu letnemu času si najbolj podobna?

Poletju, ker imam rada toploto, kot toplino ljudi in živali. Poletje je zame simbol sonca, pozitivne energije in sproščenosti, kjub zame tudi delovno največji sezoni…

3. Če bi lahko potovala v času, kam bi se odpravila?

Velikokrat čutim, da prej sem že bila in je bilo moje življenje še večja bitka kot sedaj, zato trdno čutim da se morem biriti tukaj in sedaj, da bom v prihodnosti končno lahko prišla tja, kamor že veš čas hodim…

4. S katero znano osebo, bi se odpravila na samotni otok?

Z nobeno, vzela bi mojega konja in psa in mogoče se potem tudi ne bi več vrnila…

5. Katere sladice se ne moreš prenajest?

Sladic ne maram, rada jem pikantno, v stilu mojega življenja…

6. Opiši Ajdovščino v enem stavku.

Hvala bogu, da nazaj živim na meji krasa in Vipavske doline in lahko spet hodim v Ajdovščino – prelepa, topla, sončna, in navihana v vetru, skratka moja domovina…

7. Kaj je to ljubezen?

…zame so največja ljubezen mojega življenja konji, saj samo oni so mi pokazali da znajo ljubezen vrniti z ljubeznijo in me niso nikoli razočarali ali ogoljufali…

8. Če bi ulovila zlato ribico in imela eno željo, kaj bi jo prosila?

Prosila bi jo naj mi pomaga razumeti smisel našega življenja, čeprav vem da je smisel prav v tem, da ne vemo kaj nas čaka na koncu in to je nekaj zagotovo najbolj poštenega…

9. Kaj bi rada znala, pa ne znaš?

Biti manj občutljiva, v življenju bi mi bilo dosti lažje…

10. Tvoj nasvet mladim bi bil?

Naj bodo prijazni in pošteni, naj sanjajo in naj se za svoje sanje tudi borijo, naj bodo do drugih taki, kot si želijo da bi bili drugi do njih. Naj se po vsakem padcu spet poberejo in se borijo naprej, vztrajat v tem kar delamo je lahko marsikdaj najbolj težko, ampak že če samo vztrajamo smo lahko nase ponosni…

11. Kako in zakaj si pristala v svetu konjev in konjeništva?

Ko sem bila stara deset let so me prvič dvignili na konja in ko sem ga zajahala sem vedela da je to to, kar si jaz najbolj želim. In od takrat sem čakala dan, ko bom končala vse šolske in študijske obveznosti, da bom lahko končno uresničila te moje tako močne in globoke želje in končno vstopila v ta svet. Najbolj pa sem vesela, da sem lahko združila to svojo veliko ljubezen do konj in svoje delo. Tako sem lahko na področju fotografije kot svojega trenerskega dela v svetu konj in to me neizmerno osrečuje.

Kljub temu, da se danes profesionalno ukvarjam s fotografijo, so konji vključeni v vsemu kar počnem. Skozi leta sem si pridobila ogromno izkušenj in znanja o konjih, saj tudi tekmujem v različnih konjeniških disciplinah, sem inštruktor tako angleškega kot tudi western jahanja. Vsak dan tudi treniram konje in to mi veliko pomaga tudi pri samem fotografiranju konj.

12. Kaj ti pomeni ta svet?

To mi pomeni največ, brez tega si ne predstavljam svojega življenja. Ko sem pri konjih sem drugačen človek, moj srček bije hitreje in ustnice so skoz nasmejane, oči mi žarijo saj v njih odseva konjska podoba… Sicer je to tudi krut svet saj se v njem v veliki meri prepleta veliko ljubezni do teh prečudovitih živali, ampak tudi ogromno umazane igre, saj so predvsem športni konji, s katerimi imam osebno največ opravka, vredni lahko tudi veliko denarja, včasih tudi milijon evrov in več. Zato je to lahko za nekatere tudi posel in kot v vsakem poslu igra tukaj največjo vlogo denar in ne živali in to me neizmerno žalosti.

13. Kdaj pri delu s konji najbolj uživaš?

Že od nekdaj me je zanimala psihologija konj in treniranje konj - dresura. Ko treniram konje, predvsem ko čez čas dosežeš rezultate in tako veliko in teško žival obvladaš z minimalnimi dejstvi včasih samo z majhnim prenosom teže, to je zame umetnost. Se sporazumevati s konji ni tako teško, jih pripraviti do tega da izvajajo tisto za kar jim z minimalnimi dejstvi nakazuješ v sedlu, zato pa je potrebno veliko znanja, izkušenj, časa in potrpljenja. S silo pri konjih ne prideš daleč.

Morem pa povdariti, da izredno uživam s konji tudi ko jih čistim in jim urejam grivo in rep. Zelo rada imam čiste konje, saj je čist konj znak spoštovanja človeka do njega.

14. Opažamo, da veliko svojega ustvarjanja nameniš tudi fotografiji konjev, kako je prišlo do tega?

Ha ha pravzaprav sem imela veliko let izključno ta motiv in si sploh nisem želela fotografirati ničesar drugega. Že od kar sem začutila, da mi konji veliko pomenijo v življenju in da sem do njih povezana na poseben način, sem si želela najti pot ki bo združevala to mojo ljubezen z delom, ki ga želim opravljati v svojem življenju. Ker mi je poleg konjev v življenju veliko pomenilo tudi ustvarjanje, sem iskala pot kako to dvoje združiti. Sicer med študijem nisem imela fotografije, zato sem na tem področju bolj samouk, ampak prav ta medij mi omogoča da lahko fotografiram konje in tako sem v tem svetu konjeništva, po drugi strani pa sem v tem mediju razvila tudi svoj umetniški opus, ki je sicer posebna unikatna tehnika, ki združuje fotografijo in slikarske elemente.

15. Torej, lahko rečemo, da nekako združuješ ljubezen do konjev z ljubeznijo do umetnosti. Lahko poleg fotografije, najdemo še kako drugo skupno točko?

Že za časa mojega umetniškega študija sem združevala te dve ljubezni in tako v vseh zvrsteh umetnosti upodabljala samo konje, nisem mogla drugega saj nisem bila za nič drugega motivirana.

Poleg fotografiranja in treniranja konj, se občasno ukvarjam tudi s kiparstvom, zelo mi je pri srcu keramika, saj ima glina nasploh posebno moč in ustavrjati konjske podobe z golimi rokami je poseben užitek. Tako poleg fotografij konjev, prodajam tudi različne skulpture konj.

16. Kakšen odnos imaš, ali pa kako sodeluješ, z osebo, ki jo fotografiraš, oz. kako se razlikuje odnos fotografa do osebe oz. do konja?

Če fotografiraš konje, moraš imeti o njih ogromno znanja in izkušenj, saj jim ne moreš ukazat naj tam stojijo ali naj se tako postavijo in moreš s svojo iznajdljivostjo doseči rezultate, ki si jih želiš… velikokrat je lahko, tako kot jaz včasih studijsko fotografiram konje tudi nevarno, saj je konj žival in kot taka tudi če trenirana, nepredvidljiva zato dovolim, da so na fotografiranju samo ljudje, ki se na konje spoznajo, le tako sem bolj mirna… Varnost je bila pri meni vedno na prvem mestu, zaradi konja, ekipe in sebe.

17. Kaj je po tvojem mnenju najvažnejše za dobro fotografijo?

Fotograf, motiv in oprema…

18. Kako vidiš svoje umetniško udejstvovanje v prihodnosti?

Še bolj tisto, kar si že ves čas želim povedati…

19. Kako pa najdeš kupce, oziroma trg za tvoje umetniške stvaritve? Kje in kako se predstavljaš?

Jaz predvsem živim od komercialne fotografije  predvsem konj, delam veliko pa tudi druga naročila, umetniške fotografije nisem nikoli preveč ponujala v prodajo, saj sem osebno zelo navezana na svoje stvaritve. Imam zelo malo umetniških del, saj sem tudi zelo samokritična in za mojo umetnost imam večje načrte katere seveda nameravam tudi uresničiti.

Kar se tiče pa komercialne fotografije konj je pa to zvrst fotografije tudi umetnost stržiti, saj je v Sloveniji od fotografiranja konj zelo teško živeti, jaz sem edina, ki živim zgolj od tega in se že 13 let borim in žrtvujem, da mi to uspeva. Lahko pa rečem, da sem že dve leti bolj usmerjena na tuje tržišče, veliko fotografiram v Avstriji, Italiji in lani sem bila prvič v Nemčiji, kot edina Slovenka, na enem največjih svetovnih konjeniških sejmov Equitani, ki traja kar 10 dni. Bilo je fenomenalno in prodala sem svojo prvo unikatno umetniško fotografijo v Združene države Amerike, gospodu, ki je lastnik petnajstih konjeniških revij. Zelo sem bila na to ponosna in vesela.

20. Kaj si pripravljena storiti za dobro »fotko«?

Uff, ne tega vprašat, saj jaz če si nekaj zapičim v glavo nimam ovir…

21. POSTAVI SVOJE VPRAŠANJE MLADINSKEMU CENTRU HIŠA MLADIH !

Zanima me če ste zainteresirani, da bi predstavila mladim prečudoviti konjeniški svet, kot tudi fotografiranje živali, s povdarkom na konjih? To sprašujem zato, ker se v svojem svetu velikokrat srečujem s problematiko, da manjka v Sloveniji kulture v konjeništvu, kot tudi v odnosu do živali predvsem na podeželju, kljub temu, da se sliši čudno?

Smo zelo zainteresirani! Se ti bomo v kratkem kaj oglasili na to temo. :)

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

8 - 5 =