Mitja Jež

Na mladih svet stoji.

Ob začetku šolskega leta se nam postavljajo vprašanja povezana s šolstvom. Višje število prvošolcev je za Slovence spodbudno, kako pa je s kvaliteto? Za odgovor na to vprašanje moram(o) zaupati učiteljem.

Bolj pomembno vprašanje pa se mi zdi: kaj bomo naše otroke, šolarje in dijake učili?

Z mojega vidika je šolski sistem zastarel glede snovi. Pripravljen je bil namreč za industrijsko dobo in če še niste opazili, smo že dolgo v informacijski dobi. Ta pa ne vpliva samo na vsebino, temveč tudi na izvedbo učenja – torej kaj in s čim bomo učili? Resnica je, da se »vedno« zatakne pri finančnih sredstvih. Čeprav bi nove tehnologije lahko olajšale delo učiteljem in pomagale učencem pri razumevanju, denarja za to zmanjka. Pa dajmo za trenutek razmišljat kaj če teh finančnih omejitev ne bi imeli, dajmo malo sanjat, kot da smo bogata država, kot da smo odlični gospodarji, ki vemo, da je vlaganje v šolstvo zelo nujno. Torej kot to počnemo v matematiki »bodi lik/objekt/polje s takimi in takimi lastnostmi … «

Ko si lahko za šolstvo privoščimo »vse«, je gotovo ena izmed naprednih tehnologij, ki nam je na voljo hologram. Z navidezno projekcijo 3D objektov (primer) lahko kar v sami učilnici prikažemo od vseh rastlin in živali, ki jih ne moremo prosto videti v našem okolju, v Vipavski dolini; pa do vsega, kar vemo o vesolju, kjer imamo opravka s problemom ogromnih dimenzij; in na drugi strani vsega, kar poznamo o osnovnih delcih, kjer imamo opravka s problemom nano dimenzij, torej vsega, kar ne moremo videti s prostim očesom. Super. Ampak, če si otroci lahko pogledajo stvar v živo v naravi, jim je to tudi za pokazat v živo, brez holograma. Problem, da se holograma ne da tipati – kar je za otroke zelo pomembno – lahko rešimo s pomočjo tehnologije 3D tiskanja. Običajno s hologramom prikazujemo 3D objekt, torej je praktično že pripravljen za tisk. Vse kar lahko še prilagodimo je velikost in barvo, ker pri hologramu lahko kar enostavno približujemo in oddaljujemo 3D sliko/projekcijo. Seveda nas uporaba teh tehnologije ne omejuje na naravoslovno področje, enako, a še bolj predstavljivo, kot na tabli, lahko prikažemo zgodovinske dogodke, potek revolucij, odkritij in inovacij in nenazadnje tudi glasbo, pa da o prikazu likovnih umetnosti niti ne govorim.

Vendar tehnologija še vedno ni najpomembnejša pri učenju. Čeprav tudi ta vpliva na vrednote, ne sme biti ključna pri njihovem oblikovanju. Glavno vlogo pri tem gotovo imajo starši, vendar smo za vrednote družbe odgovorni vsi. Torej, kakšen zgled bomo dajali svojim in ostalim otrokom? Ne pozabite, da ti mladi nadebudneži posnemajo vse. Kaj lahko potem pričakujemo od otrok, ki so veliko pred TVjem s programom polnim reklam? Seveda, vzgojo v »pravega« potrošnika, drugače ne more biti. Tu nam je lahko v pomoč Mladinski center Hiša mladih, ki nam ponuja odlične dodatne vsebine. Tako imajo tudi starši več časa za npr. kaj postorit okrog hiše in svoje obveznosti, da se lahko pozneje povsem posvetijo svojim otrokom, ko pridejo domov. Odgovornost za vrednote otroka je na vsakemu, ki se z otrokom druži in ukvarja.
Zato vas vprašam, bomo otroke učili potrošništva, ki je dobro za gospodarstvo ali jih bomo učili varovanja in ljubezni do soljudi/živali/narave, kar je edina pot za ohranitev naše vrste – človeka?

Nikar ne pozabimo, da bodo pri takem razvoju tehnologije že naši otroci živeli v dobi izobilja (t.i. Post-scarcity), kar pomeni, v času, ko sistem potrošništva ne bo več funkcioniral, ker ne bo osnove zanj in bo nujno uporabljati sistem, ki bo gospodaril – gospodarstvo v pravem pomenu besede. Torej, zakaj ne bi že otrok učili o trajnostnem razvoju, kar pomeni, da moramo živeti zmerno in gospodarno, ker živimo na omejenem planetu? Da moramo uporabljati obnovljive vire energijo, ker je neobnovljivih virov omejeno mnogo. Jim pokazati, da v naravi ni odpadkov, in da bi tako moralo veljati tudi za materiale, ki jih uporablja človek – material, ki ga recikliraš ni odpadek. Zakaj ne?

Še najpomembnejše pa je verjetno to, da jih učimo in omogočimo biti kreativni, da jih učimo kritičnega mišljenja (kar žal še vedno velja kot grožnja našim »voditeljem«), da bodo sami vir rešitev.

Če vse skupaj strnem v eno vprašanje, se to glasi: kakšno prihodnosti si želimo?

Pa ne pozabimo, da še vedno velja: na mladih svet stoji.

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

5 - 0 =