ANITA LOZAR

PROTI delu, ZA počitnice!

 

Od zadnje kolumne je preteklo veliko preveč časa, ker sem bila preveč zaposlena z drugimi stvarmi. Ampak, ali sem bila res?

Iz nekoga, ki je veljal, da vse naredi še pred rokom oddaje in mu poleg tega nikdar ne zmanjka časa za kavo s prijatelji, sem se počasi in postopoma prelevila v nekoga, ki se iz dneva v dan utaplja v mlačni vodi opravil, uslug in naročil, ki jim ni videti konca. Izgubljena v delu, ki se včasih (nepojasnjeno) samo od sebe dokonča, včasih pa postopoma gnije v mapi skupaj z mojim profesionalnim dostojanstvom. Kaj se dogaja?

Tim Kreider je v New York Times-ovi kolumni z naslovom The “Bussy” Trap zapisal: “Skoraj vsi, ki jih poznam, nimajo časa. Počutijo se krive in občutijo tesnobo, ko ne delajo ali počnejo nekaj v povezavi z njihovim delom.” Zadnje čase je zelo moderno, da govorimo o tem, kako smo zaposleni, kako nimamo niti minute prostega časa. Ta moda je postala tako razširjena, da ljudje na tiste, ki imajo preveč časa, gledamo z viška. “Ne gre za to, da bi kdorkoli od nas hotel živeti na tak način, to je nekaj, v kar kolektivno silimo eden drugega.” Prišlo je tako daleč, da življenje neke osebe vrednotimo po tem, kako zaposlena je.

“Dan ima premalo ur” je fraza, ki jo (pre)pogosto slišimo. To je naravnost smešno. Čas namreč ni tisto, česar nam primanjkuje, pove Tony Schwartz, avtor in ustanovitelj projekta The Energy Project. V govoru o preobremenjenem kreativcu razloži, da nam primanjkuje energije, s katero opravimo določeno delo. Če bi k delu pristopili polni energije, naspani in zbrani, bi ga opravili z lahkoto, mimogrede. V resnici pa nezbrani, zaspani in brez energije vsakodnevno romamo v službo, ki obljublja, da nas bo nagradila, prinesla smisel in zadovoljstvo, ali bolje – tja hodimo zato, da nas družba ne obsoja. Naše nezadovoljstvo pa se vseeno veča in veča. Čemu bi žrtvovali mladost in živce, ter posledično celo življenje, da duhovno hiramo in se tistih borih 21 dni dopusta, ki jih veleva naša socialistična plat pogodb o delovnem razmerju, veselimo, kakor mali otroci?
Ne samo da ne smemo jamrati nad tem, še več, zaradi situacije, v kateri se je znašlo naše gospodarstvo, moramo biti hvaležni. Poleg tega nam mora biti celo v veselje, ker so vsi drugi “veseli” za nas in bi nas brez pomisleka radi zamenjali. Pasivna agresija par excellonce.
V bistvu smo sovražniki samih sebe. Kot primitivna bitja delujemo po principu “izogni se bolečini, približaj se užitku”, hkrati pa sami sebi vzpostavljamo sisteme, v katerih delo predstavlja bolečino, nedelo pa pot do užitka. “Kar bi morali delati, so stvari, ki jih počnete, ko odlašate,” je dejala ena uspešnejših (vsaj kar se tiče zaslužka) grafičnih oblikovalk, Jessica Hische. Vendar nas rigidna zakonodaja postavlja v kočljivo situacijo. Stvari, ki bi jih radi počeli, so oddaljene, v divjini, nekje med internetom in sivo ekonomijo. Nikjer pa ni garancije, da se ne bo podobno končalo tudi v drugo.

Schwartz najde argument v koriščenju lastnih kapacitet. Te so postale samoumevne, saj smo jih skozi zgodovino vedno koristili na isti način. Problem nastane, ker zahteve (prvič v zgodovini človeštva) presegajo intelektualne sposobnosti in hitrostne zmogljivosti človeškega bitja. Sposobnost in vzdržljivost pa nista neskončni, potrebno ju je vzdrževati, kar pa vključuje tudi intervale počitka, obnove. Poleg spanja in prehranjevanja mora človek poskrbeti tudi za duhovne potrebe, čeprav je človeška notranjost dimenzija, na katero zadnja leta pozabljamo. Kot pove Schwartz, se že tako dolgo nismo zares spočili, da v resnici sploh ne vemo več, kako to zgleda.

Vedno bolj aktualne so tudi besede Gordana Čuke, nekoga, ki resnično nikdar nima časa, vedno pa rad pomaga: “Ko bo tehnologija napredovala in bo računalniška oprema zmogljivejša in hitrejša, ne porabite pridobljenega časa za dodaten projekt. Porabite ga zase!”

Nismo narejeni za neprekinjeno delovanje kakor stroji. Fiziološko smo narejeni tako, da moramo med nalogami počivati. Danes poskušamo tovrstne odmore pospešiti z bližnjicami, z raznimi poživili kot je kava, ki imajo dolgoročno katastrofalne posledice. Obnova notranje energije pa deluje kot mišica – bolj jo treniraš, hitreje se bo obnovila.

Poleg neobvladljivega napredka tehnologije nas skrbi tudi prihodnost sama: recesija, z njo povezano plačilo, neplačilo oziroma slabo plačilo delodajalcev in strank, ter vse bolj nemogoče delovne naloge, katerih izvedbo od nas zahteva družba, in sicer za smešen denar, čim prej. Mi pa še vedno funkcioniramo na enak način kakor takrat, ko so bile delovne razmere znosnejše. Zato v delo, ki terja več energije, vložimo več časa. Ampak, čas je končen. Giba se zunaj nas in se ne ozira na naše notranje funkcije. Če spimo eno uro majn in mislimo, da bomo zato eno uro bolj produktivni, se motimo.
Kdaj nam ga bo zmanjkalo, nam tako pove že preprosta matematika. Istočasno pa se nam zgodi obraten efekt, kot si želimo, saj, ko prekoračimo določeno število ur, ko se nam baterije izpraznijo in začnemo potiskati meje svojih sposobnosti, dobimo slabše in osiromašene rezultate. Schwartz pravi, da lahko v tem trenutku naredimo tri stvari: pridobimo oziroma pretvorimo več energije, jo stalno sproti obnavljamo in z njo dobro gospodarimo.
Najbolj na udaru je mentalna energija oziroma pozornost, ki se najhitreje porabi, saj je napadena na vseh frontah. Ne zavedamo se, da lahko dobro delo opravimo le, če počnemo eno stvar na enkrat in to zbrano, poglobljeno ter daljši čas. Multitasking, ki je postal popularno merilo za uspešno življenje, je namreč mit. Možgani tega ne zmorejo. Kar naredijo je zgolj to, da preusmerijo pozornost k drugi nalogi. Na koncu počnemo (pre)več stvari, v katere vložimo (pre)malo časa, ne počnemo pa nobene, v katero vložimo veliko časa. “Način, na kakršnega danes deluje moderna družba, preprosto ne deluje!” zaključi Schwartz.

Vsakdo si želi biti “kako-mu/ji-uspe” oseba. Vedno je nekdo, ki postavi zgled in nedosegljivi ideal. Kaj počnejo drugače kot mi? Caterine Fake, kalifornijski Jugoslav Petkovič – avtorica Flickrja in botra Kickstarterja ter Etsija, je ena takih. V resnici tudi njo pestijo enaki problemi, le bolj učinkovito se z njimi spopade. Njen recept za uspeh ni tako daleč od Schwartzovega: “Ko delate, omejite oziroma preprečite dostop do medijev, izklopite internet, delajte manj stvari, ki tratijo vaš čas, opustite sestanke in druge stresne faktorje, spite v dveh izmenah in naj vam čas ne bo preveč dragocen.”

Vem, da ste se v tej “samoanalizi” prepoznali mnogi. Razmislite – če počnemo nekaj, za kar mislimo, da res šteje, bomo k temu pristopili z neskončno mero energije.

Tina Edinbourgh, švicarska oblikovalka in blogerka iz Brookyna, kraljica slučajnih zaslužkov – Swiss Miss, strne svojo filozofijo v stavek: “Stvar, nad katero se pritožuješ, spremeni ali pa pojdi naprej!”

Anita Lozar

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja MC Hiše mladih.

Email

Prijavi se na
e-obvestila

Izpolni podatke v spodnjem obrazcu!

Sklop*:

8 + 1 =